Ugledna andragoginja je v prispevku povzdignila strokovno utemeljen kritični glas ob letošnjih pripravah na maturo, ki skušajo srednješolcem nuditi vsestransko in kar pretirano pomoč in podporo pri pisanju naloge na besedilo Cankarjeve novele Na klancu . Pri tem se sprašuje, ali je matura, kot je sedaj zastavljena, sploh lahko osnova za razvoj ustvarjalnega in kritičnega razmišljanja ob širšem samostojnem branju literature – ali pa le spodbuja reproduktivno učenje ob vnaprej znanem besedilu ter ob njegovi predstavitvi dijakom na najrazličnejše vnaprej opredeljene načine.
Tudi jaz menim, da je bilo vsemogoče pomoči gimnazijcem pri pisanju maturitetne naloge tokrat daleč preveč, zlasti ker se je nanašala na edino literarno delo, ki je bilo letos namenjeno temeljitemu branju in maturitetni obravnavi (do sedaj so bila temu namenjena vsaj tri dela, če sem prav poučena). Ali s tako zasnovo mature res spodbujamo bralno pismenost in uspešno samostojno učenje med srednješolci?
Naj za primerjavo orišem potek »moje« mature iz daljnega leta 1958. Edino, kar smo takrat izvedeli vnaprej, je bilo področje (slovenska književnost). Naslov, ki smo ga dobili šele »na mizo« na samem začetku štiriurnega pisanja, se je glasil: »Slovensko pesništvo od Vodnika do Vodnika« (seveda sta bila mišljena Valentin in Anton Vodnik ). Bili smo prepuščeni samim sebi, da smo zarisali zgodovinski lok razvoja pesništva pri nas, kakor je vsak vedel in znal. Verjetno smo takrat sicer brali nekoliko več kot današnji srednješolci, saj še ni bilo raznih ekranov, ki bi nas od tega odvračali; samostojno strniti iz branja dobljena spoznanja pa je bil kar trd oreh.
Tudi ocenjevalcem verjetno ni bilo lahko. A domnevamo lahko, da je takrat le obstajal določen pozitiven vpliv mature na kakovost branja, učenja in doseženega znanja. Z vidika svoje ožje stroke (psihologija učenja) žal ves čas pogrešam sistematično uvajanje dijakov v tehnike uspešnega (samostojnega) učenja in branja (moja knjižica Kako naj se učim je izšla že davnega 1969. leta). Tudi matura, ki je je bila deležna avtorica prispevka Ida Srebotnik izpred več kot 50 let, se je nanašala na dela Ivana Cankarja , vendar je le terjala nekaj več samostojnega branja in učenja v času priprav.
Kolikšna je v tej luči prognostična veljavnost rezultatov sedanje mature, napovedna vrednost za uspeh pri nadaljnjem študiju, če gre za podrobno poznavanje enega samega dela, tokrat Cankarjevega Na klancu ? Kolikšen je lahko njen vpliv na razvoj samostojnega, ustvarjalnega, kritičnega mišljenja, katerega pomen poudarjajo že Izhodišča kurikularne prenove (1996), ne le na razvoj reproduktivno zastavljenega, površinskega učenja? Koliko tako zastavljena matura, ki na vse mogoče načine podpira analizo enega samega dela, vpliva na uspeh pri nadaljnjem študiju in sploh na spodbujanje bralne pismenosti, pojmovane v najširšem smislu, na širino in globino branja leposlovne in strokovne literature – in to ne le z ekranov?
Vse to bi vsekakor veljalo podrobneje raziskati in s tem v skladu oblikovati gimnazijski pouk in njegove priložnosti in zahteve ter zlasti tudi maturitetni preizkus. V raziskavah izpred četrt stoletja so znašali korelacijski koeficienti med uspehom na maturi in v prvem letniku študija med 0,30 in 0,40, torej napovedna vrednost ni bila prav visoka. Pokazala se je tudi visoka stopnja pozabljanja usvojenega znanja. Kje pa smo danes – in kje bomo jutri?
***
ddr. Barica Marentič Požarnik, zasl. prof. UL, Ljubljana
Read the full article at Delo →
Slovenia