Spet v šolo: Kadrovska stiska ostaja izziv. "Ravnatelji so prav čarali, da so odprli šole."

Ob prvem šolskem zvonu septembra bodo učitelji in starši spet slišali skrbi glede pomanjkanja učiteljev, preobremenjenega osebja in vse večjih težav pri organizaciji kakovostnega izobraževanja.

Večina teh otrok je vključenih v redne programe, kar pomeni, da so približno 9 odstotkov študentske populacije v standardnih učnih načrtih. To število samo po sebi ne kaže nujno na napako v sistemu. Otroci z avtizmom, disleksijo, telesnimi okvarami, resnimi težavami pri učenju ali drugimi dejanskimi pogoji si zaslužijo kakovostno izobraževanje. To je znak družbenega napredka. Vendar, ko ena kategorija predstavlja skoraj desetino šolskega prebivalstva, se postavlja neprijetno vprašanje. Ali še vedno identificiramo resnične posebne potrebe ali smo začeli dodeliti odločitve na podlagi zaznanih izzivov, ki so jih šole nekoč obravnavale brez formalne dokumentacije?

Če primerjamo to številko s preteklimi desetletji, vidimo osupljiv trend: 6 odstotkov. Z uvedbo zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami leta 2000 je Slovenija začela znatno razširjati prizadevanja za vključevanje.

To povečanje najverjetneje odraža izboljšanje prepoznavanja izzivov, ki so bili prej spregledani. Vendar pa spodbuja tudi kritično refleksijo. Ali smo prag za posebno obravnavo postavili preveč nizko? Podobno kot pri zdravniških odsotnostih, če je nekdo resnično bolan, mu ne bi smeli zavrniti oskrbe, samo zato, ker njegovo stanje ni dovolj hudo, da bi upravičilo hospitalizacijo. Prav tako ni upravičenosti, da otroku zavrnemo dostop do ustrezne podpore, samo zato, ker njegove potrebe niso skrajne. Hkrati pa sistem jasno zahteva nadzor in pravice do dodatne podpore ne smejo preseči predvidenega obsega.

V Sloveniji se pojavlja paradoks: zaradi upada rojstev v osnovnošolsko šolo vstopa manj otrok, šole pa se še naprej spopadajo s pomanjkanjem učiteljev, zlasti na področju matematike, fizike, tehničnih področij, slovenskega jezika in angleščine.

Tipična učilnica lahko vključuje učenca, ki potrebuje daljši čas, drugega, ki potrebuje alternativne metode poučevanja, enega, ki potrebuje pogoste preusmeritve, drugega, ki zahteva individualizirana pojasnila, in enega z vedenjskimi težavami, vse legitimne potrebe, ki jih ne more izpolniti en učitelj v 45-minutnem razredu. Ta scenarij ponazarja širši izziv. Število učencev s posebnimi potrebami se še naprej povečuje, vendar zmogljivost izobraževalnega sistema, da zadovolji te potrebe, ostaja omejena.

Vprašanje ni, ali si ti učenci zaslužijo pozornost, ampak ali lahko sistem trajnostno zagotavlja potrebne vire in prožnost, da se zagotovi kakovostno izobraževanje za vse.