V Bočni obhajali 120 let župnije in 600 let prve omembe cerkve

V piranski cerkvi so z obnovo zakristije odkrili lesen križ, na hrbtni strani katerega je zapisano 140 relikvij. Različna najdba, ki je zanimala ne samo lokalne vernike, temveč tudi zgodovinarje in arheologe, je bila rezultat nesrečnega pozabljanja, ki je trajalo več sto let. Križ, ki je bil napisan v dvojno kamen zakristije, je bil zaščiten z steklom, kar je omogočilo ohranjanje relikvij v dobro zdravih stanjih. Na posameznih relikvijah so bile ročno zapisane imena svetnikov ali oznake, na kaj se nanašajo.

Zgodba križa je povezana z zgodnjim obdobjem, ko so relikvije imele poseben pomen v njihovem življenju. Župnik Zorko Bajc je pojasnil, da je križ bil napisan zaradi varnosti, ker so bile relikvije zlorabljene ali nevarne. Poleg križa so bile v dvojno kamno skrite še tri zapečatene škatle z večjimi relikvijami. Čeprav so bile zapisane imena svetnikov, so bile zabeležene brez potrdila, kar je pomenilo, da so bile relikvije umaknjene na varno, hkrati pa niso bile izpostavljene javnemu čaščenju.

Med obnovo cerkve svetega Jurija so doslej odkrili številne liturgične dragocenosti, ki so zdaj v župnijskem muzeju. Muzej vključuje relikviarije, procesijske kipe, križe, monštrance in druge predmete, ki se uporabljajo pri bogoslužju. Najdba skritega križa pa je še en dokaz, da Piran svoje zgodbe še vedno razkriva počasi včasih tudi tam, kjer jih nihče več ne pričakuje.

V istem času so v Bočni obhajali 120 let župnije in 600 let prve omembe cerkve. Praznični dan je bil zaznamovan z dvojno hvaležnostjo. Škof Maksimilijan Matjaž je najprej obiskal Radmirje, kjer so se zahvalili za 65 let duhovniške službe msgr. Jožefa Vratanarja, nato pa je v Bočni vodil slovesnost ob 120-letnici župnije in 600-letnici prve pisne omembe tamkajšnje cerkve. V Radmirju je župnijsko občestvo zbralo obalo visokem jubileju svojega nekdanjega župnika, msgr. Jožefa Vratanarja. Škof se je ob tej priložnosti zahvalil vernikom v sedanjemu župniku Ivanu za skrb, ki jo je izbral ostarele duhovnike.

V govoru, ki sem ga začel na nedeljsko Božjo besedo, sem poudaril, da prava ljubezen ni le čustvo, ampak odločitev za drugega. Resnična ljubezen nikoli ne pomeni zgolj zunanjega veselja ali trenutnega veselja, ampak zahteva odločitev, da pozabljam nase, drugega postavljam na prvo mesto v stvari, kako bi lahko izpolnili svoje poslanstvo v Božji volji. Prav iz takšne ljubezni po njegovih besedah raste rodovitnost družinskega, župnijskega in duhovnega življenja. Dotaknil se je tudi pomena krasta. Verniki po njegovih besedah ne živijo življenega življenja, ki so usmerjeni proti smrti, ampak tako po Svetem Duhu postanejo Božji otroci.

To novo življenje raste z deli ljubezni, z zakramenti, z molitvijo in predvsem z evharistijo, ki ostaja središče krščanskega življenja.

Hvaležnost za obnovljeno cerkev v povezano občestvo je bila osrednja tema škofeve nagovore. Po slovesnosti v Radmirju se je škof odpravil v Bočno, kjer so obhajali dve pomembni jubileji 600 600 let od prve omembe cerkve v 120 let župnije. Praznovanje se je začelo s procesijo v čast Rešnjemu telesu ob štirih oltarjih, sledila je Sveta maša, po njej pa še blagoslov obnovitvenih del na cerkvi v njeni okolici. Na začetku nagovore je škof izrazil iskreno hvaležnost vsem, ki so sodelovali pri obnovi cerkve v urejanju njene okolice. Stopili ste skupaj v navzven pokazali, kaj vam pomeni vaš kraj, žnivo občestvo v tej cerkvi.

To je tudi odraz vaše vere, ki ste jo podedovali od prednikov in jo želite predati prihodnjim rodovom.

Središče pridige je namenil zavetniku župnije, svetemu Petru. Spomnil je, da Peter ni bil popoln človek, ampak učenec, ki je kljub številnim padcem vedno znova zaupal Kristusu. Sveti Peter ni bil najbolj moderni učenec, ampak je bil med najbolj ponižnimi. Ko ga je Gospod poklical, je pustil mrežo v svojem zaupal. Po škofovih besedah človek Boga ne pozna več le s svojo pametjo, ampak predvsem z odprtostjo za Božjo milost. Božje kraljestvo se pospešuje. Škof je opozoril tudi na nevarnost sodobnega človeka, ki si želi vse doseči le z zadnjimi močmi. Naš največji problem je, da mislimo, da bomo lahko zmogli sami, da smo bogovi.

Bog nas vabi, da z njim sodelujemo v ustvarjanju življenja. Ob tem je treba poudariti, da pravo življenje raste le tam, kjer človek uživa v ponižnosti, poslušnosti in odprtosti za Boga. Kristjani so poklicani, da danes gradimo Božje kraljestvo v medsebojnih odnosih, odpuščanju in ljubezni.

Ob prazniku svetega Petra je škof vernike spomnil tudi na povezavo z vesoljno Cerkvijo.