Papež Lev XIV. se je med molitvijo Angelus v Castel Gandolfu obrnil na zbrane romarje in razmišljal o zgodbi o Kanaanski ženski iz evangelija. V svoji homiliji je poudaril, da je Božja miza odprta za vse, kar je poudarilo univerzalnost božanskega usmiljenja. Papež je poudaril neomajno vero, ponižnost in odločnost ženske in opazil, kako je iskala Jezusa za svojo trpečo hčerko, čeprav je bila tujka in ni del izraelske skupnosti.
Papež je vernike spomnil, da Božje delovanje pogosto presega človeška pričakovanja in meje. Vztrajal je, naj ostanejo pozorni na srečanja, ki izzivajo njihove načrte, in predlagal, da lahko takšni trenutki razkrijejo Božji klic. "V vsakem srečanju, še posebej tistih, ki prekrižajo naše načrte, smo poklicani, da pozorno poslušamo in odpremo oči in srce temu, kar nam želi povedati Bog", je dejal. To sporočilo je bilo okrepljeno z idejo, da ima vsaka oseba edinstven prostor pred Bogom in tako ne bi smel biti nihče izključen iz Njegove navzočnosti.
Papež je opozoril, da Božje usmiljenje pogosto deluje pred poslanstvom Cerkve, in kristjane pozval, naj so pripravljeni sprejeti in razlagati božanska sporočila. Končal je s tem, da je Cerkvo opisal kot Cerkev Jezusa Kristusa, ki živi v svetu, ki išče mir, in je vernike spodbudil, da se obrnejo na Marijino posredovanje.
Papež je spomnil na obljubo polnosti življenja, ki je bila ponujena po Kristusovem vstajenju, ki ga je opisal kot novo življenje, ki je vernike zbližalo. Papež je poudaril, da je vera že zasadila korenine v kanaanski ženski, čeprav ni pripadala Jezusovim ljudem ali živela v njegovi domovini. Njen vztrajni dialog z Jezusom, kljub pomanjkanju neposrednega srečanja, je pokazal globoko duhovno povezavo. "Jezus jo je prepoznal kot učenko, ki je že oblikovala vez z njim", je dejal. Papež je ponovil, da je vera kanaanske ženske naučila Cerkev, da sprejme Božje nepričakovane dejanja in razširi Kristusov mir zunaj običajnih meja.
V svojem govoru je poudaril, da Božje usmiljenje pogosto poprej sledi prizadevanjem Cerkve, in pozval vernike, naj pozorno poslušajo in se odprejo božanskim razodetjem. Končal je z ponovnim potrjevanjem vloge Cerkve kot Kristusovega telesa v nemirnem svetu, ki išče mir, ter pozval vernike, naj iščejo Marijino posredovanje, poudaril je Magnificat kot močan izraz upanja in ljubezni.
Sestra Vida je svojo pot gledala kot vodeno od Boga, saj je prepoznala medsebojno povezanost navidezno manjših dogodkov v smiselno celoto. Za Sestro Vido pomeni duhovno materinstvo spremljanje posameznikov na njihovih potovanjih ob spoštovanju njihove svobode in rasti. To je primerjala z Marijino brezpogojno ljubeznijo, ki ne poseduje, temveč podpira in vodi. Opazila je, da sodobni ljudje pogosto pozabijo na svetlobo in pogled navzgor, in je nedavni vandalizem v Medžugorju navedla kot primer družbene stiske. Izrazila je zaskrbljenost zaradi odsotnosti upanja in duhovne zavesti med nekaterimi posamezniki, poudarjala pa je potrebo po molitvi, odpuščanju in sočutju v težkih časih.
Sestra Vida je poudarila, da je poslušanje bistvenega pomena, zlasti pri sprejemanju pomembnih življenjskih odločitev, ki zahtevajo premišljeno premislek, ne pa impulzivne odločitve.
★
Ohranimo novice poštene.
ObjectiveNews financirajo bralci in je brez oglasov – pristranskost vam pokažemo, ne skrijemo. Podprite neodvisno novinarstvo za 4 €/mesec.
Postani podpornik