Ko rečemo ne: zakaj nas drugi napadajo, žalijo in skušajo manipulirati? Govorili smo s strokovnjakom

Dva slovenska strokovnjaka za osebno rast sta pred kratkim razpravljala o tem, zakaj posamezniki ostanejo v izčrpavajočih odnosih in se borijo, da si določijo meje. Boštjan Trtnik, ki je več let delal z medosebno dinamiko in energetskim delom, je trdil, da mnoge težave odraslih izvirajo iz zgodnjih družinskih izkušenj. Opazil je, da so medsebojni odnosi pogosto slabi, za katere je značilno nesporazum in občutek, da med zakonci, otroki in starši ni mogoče ljubiti. Trtnik je opazil podobne težave na delovnih mestih, pri čemer je navedel pogoste manipulacije, poniževanje in trpljenje. Izrazil je pomanjkanje sodelovanja in dobre volje v teh okoljih. Kljub temu je poudaril, da zadeva presega zunanje interakcije.

Osamljenost se lahko nadaljuje tudi, ko so okoli sebe drugi, ker posamezniki čutijo, da niso povezani sami s seboj. Občutek manjvrednosti, ki se lahko začne v otroštvu, pomembno vpliva na poznejše odločitve. Materialni pritiski, vključno z visokimi življenjskimi stroški, nizkimi dohodki in pomanjkanjem stanovanj, povzročajo dodatno napetost, ki se odraža v medosebnih odnosih. Trtnik meni, da ljudje v nesrečnih situacijah ostanejo predvsem zaradi strahu pred spremembami. Pritrdijo se na znano bolečino, ker je negotova prihodnost bolj grozljiva. Takšna navezanost ustvarja lažen občutek varnosti. V partnerskih odnosih igrajo vlogo tudi praktični dejavniki, kot sta finančna odvisnost in stanovanjski problemi.

Upanje, da se bodo težave same rešile, vodi v odlaganje. Trtnik je to vedenje primerjal z nožem, ki zakopa glavo v pesek, in je opozoril, da se prah kopiči, ko se razmere poslabšajo. Pojasnil je, da nesoglasje ne pomeni samodejno slabega odnosa. Konflikti pridejo tudi med ljudmi, ki se iskreno ljubijo. Pomembno je, kako se soočajo s temi izzivi. Konstruktivna komunikacija, spoštovanje in iskanje rešitev so značilnosti zdravega plovbe v težkih obdobjih. Rok Čož, podjetnik, avtor in mentor, specializiran za duševno učinkovitost, je v intervjuju za radijski program Via Positive delil svoje stališče.

Čöz je odraščal v podjetniškem okolju, kjer so bili rezultati in finančni uspeh najpomembnejši. Tekmovalnost je postala del njegovega razmišljanja, uspeh pa je bil merilo lastne vrednosti. Ko je bil star dvajset let, se je v različnih podjetjih povzpel po lestvi kariere od prodajalca do prodajalca, prodajalca in na koncu izvršnega direktorja. Vsak napredek je prinesel pričakovanje, da bo naslednji dosežek prinesel zadovoljstvo, samospoštovanje in notranji mir. Namesto tega so višji položaji povečali vrzel med njegovo javno podobo in notranjimi izkušnjami. Pritisk se je povečal in samozavest se je spremenila v globok občutek nezadostnosti.

Zunaj je bil videti uspešen, znotraj pa je izgubil stik z življenjem, ki si ga je resnično želel. Njegovo telo je sčasoma signaliziralo stisko s tesnobo, nespečnostjo, osamljenostjo in nenehno potrebo, da se dokaže. Ti simptomi so vplivali na njegovo zdravje, tako da se je bal za svojo dobro počutje. Čóz je spoznal, da je skril težave, namesto da jih je reševal. Več let je polepševal svoje življenje in se izogibal neprijetnim vprašanjem. Breme pod preprogo je postalo težje. Odločil se je, da bo živel bolj pošteno in je dejal, da je poštenost vzorec za notranji mir. Poštenost posameznikom omogoča, da ne zapravljajo energije za ustvarjanje slik, ki so drugačne od resničnosti.

Priznavanje strahov, napak in neizpolnjenih želja omogoča resnične spremembe. Priznal je, da nasvet, ki ga dobronamerno dajejo drugi, pogosto ne uspe, dokler človek ne doživi zadostne preizkušnje. Bolečina ga je prisilila, da je pogledal na življenje drugače. Rekel je, da trpljenje doseže vrhunec, ko posamezniki ostanejo na križišču. Dolgotrajna neodločnost ljudi izčrpa bolj kot napačne odločitve. Ta past se kaže na različnih področjih življenja, zlasti v partnerskih odnosih. Ljudje lahko ostanejo v zvezah, ne da bi se popolnoma predali svojim srcem, in se nenehno sprašujejo, ali naj ostanejo. Oba strokovnjaka sta poudarila, kako pomembno je poslušati samega sebe.

Trtnik je to označil kot eno najpomembnejših, a hkrati zahtevnih življenjskih nalog. Ljudje se pogosto izgubijo sredi okoljskih pričakovanj, osebnih strahov, želja in uveljavljenih vzorcev vedenja. Zato je težko prepoznati prave potrebe. Trtnikova pot se je spremenila leta 1992, ko je kot študent spoznal jogo. Izkušnja ga je tako pritegnila, da je naslednje leto začel meditirati. To obdobje je označilo začetek njegove drugačne življenjske poti. Spoznal je, da je več kot le telo, čustva ali um. V sebi je zaznal višji jaz, duh ali bistvo. Svoje življenje deli na dva obdobja: pred meditacijo in po njej.

Čóz je danes našel notranji mir v preprostih trenutkih. Prej je verjel, da ga bo sreča ločila le še od enega dosežka. Kot mlad režiser se je kljub zunanjemu uspehu počutil praznega, nemirnega in zaskrbljenega. Spoznal je, da velike življenjske zmage niso nujno tiste, ki jih opazijo drugi. Nobeno zunanje priznanje ne more trajno nadomestiti miru, če ga človek ne najde v sebi. Medtem ko obtoževanje drugih preprečuje spremembe, prevzemanje odgovornosti omogoča preobrazbo. Oba govorca sta se strinjala, da je treba spremeniti sebe, namesto da bi se za spremembo zanašali na druge. Ta proces zahteva pogum, da se soočimo z negotovostjo in pripravljenostjo, da se soočimo z notranjimi prazninami.

Njihova spoznanja kažejo, da strukturne spremembe v družbi, kot je gospodarska stabilnost, vplivajo na psihološka stanja, da oblikujejo človeško vedenje. Ključni mehanizem pa vključuje individualno zavedanje in iskreno sodelovanje z lastno čustveno pokrajino. Strokovnjaki niso predložili posebnih terapevtskih tehnik, temveč so se osredotočili na konceptualno razumevanje, zakaj ljudje ne želijo zapustiti škodljivih situacij. Poudarili so, da odlašanje reševanja podaljšuje nezadovoljstvo. Pogovor se je končal z opazovanjem, da se notranji ravnovesje doseže s doslednim samorefleksijo in sprejemanjem trenutnega stanja brez sodb.

Ta pristop je v nasprotju s prizadevanjem za zunanjo potrditev kot vir izpolnitve. Dialog služi kot vodnik za tiste, ki imajo podobne težave z določanjem meja in relacijsko izčrpanostjo. To poudarja zapletenost sodobne družbene dinamike, kjer se profesionalni pritisk in osebna identiteta presegajo. Poslušalci so bili postavljeni pred izziv, da bi ta načela uporabili v svojem življenju in razlikovali med začasnimi spopadi in temeljnimi neskladnostmi. Strokovnjaki, ki so se izkazali za strokovnjake v poslovnem in osebnem razvoju, dokazujejo verodostojnost svojih opažanj glede neskladja med zunanjim videzom in notranjo resničnostjo.