650 kilometrov po Sloveniji: pešpot, ki je nekoč odpirala strogo zaprte meje

650-kilometrski sprehod skozi Slovenijo je postal simbol, kako so se nekoč strogo zaprte meje preoblikovale v odprte poti, ki povezujejo ljudi in skupnosti. Potovanje, ki sledi del najdaljših evropskih pohodniških poti, E6 in E7, se je začelo pred štirimi desetletji, 12. septembra 1986, v Mačkovacu, kjer se prečkajo dve evropski pohodniški poti. Tisti dan je srečanje pohodnikov in gozdarskih delavcev iz vsega sveta označilo odprtje poti E7, ene od treh dolgih poti, ki danes prečkajo državo.

Po mnenju Jožeja Praha, predsednika slovenskega odbora za evropske pohodniške poti (KEUPS), je bil odziv ogromen. Odprtje poti E7 je sledilo predhodnemu zagonu poti E6 leta 1975, ki je tekla od severa proti jugu skozi Slovenijo.

V Sloveniji so te poti označene z rumeno piko in rdečim krogom. Zamisel, da bi pohodniške poti lahko spodbudile razvoj podeželja, je že zgodaj prepoznal slovenski gozdarski inženir Milan Ciglar. Njegova pobuda je vodila k ustanovitvi prve evropske pohodniške poti v državi, znane kot Ciglarjeva pot, ki teče od reke Drave do Jadranskega morja, na razdalji 350 kilometrov. Ta pot, imenovana po njem, je postala model za prihodnji razvoj.

Ko je pot E6 prvič pripeljala pohodnike skozi gora Karavanke in prečkala mejo iz Jugoslavije v Avstrijo, je bil to več kot le rutinski prehod, bil je pogumen korak k odprtosti. Jože Prah se spominja časa, preden so bile te poti odprte, ko so bile meje še vedno strogo nadzorovane. Opisuje strah med pohodniki, ki so se drznili približati avstrijski meji. "Predstavljajte si, kaj se je takrat zgodilo", pravi, ko se spominja preteklosti. "Pojemalcem ni bilo dovoljeno, da bi se približali meji z Avstrijo, to ni bila šala. Nato so se države dogovorile in pohodna pot je bila odprta.

V prvih nekaj letih je Slovenijo letno obiskalo približno dvesto tujih pohodnikov. To je bilo za takrat izjemno. Ele Enajst let po začetku poti E6 se je v Sloveniji pojavila druga evropska pohodniška pot, E7. Poimenovana po Zoran Naprudniku, ki je bil skupaj z Boštjanom Anko ključna oseba pri njenem načrtovanju, se je E7 sprva raztezala le od mejnega prehoda v Robiču do Bistrice ob Sotli. Do leta 1995 se je razširila na Hodoš.

Za tiste, ki celotno potovanje opravljajo naenkrat, predstavlja mesec dni trajanja. Te poti niso zgolj gorske poti, namenjene osvajanju vrhov. Namesto tega se križijo skozi gozdove, doline in vasi, ki se redko dvigujejo nad 1.500 metrov. Bogate so z lokalnimi zgodbami in kulturno dediščino, kar omogoča dostop do različnih skupin ljudi, od družin do starejših posameznikov, ki lahko vzpone najdejo zahtevne, vendar nagrajujoče. Kot pojasnjuje Jože Prah, so bile te poti ustvarjene kot orodje za razvoj podeželja, ki povezujejo kmetije in skupnosti.

Marija Imperl, članica slovenske Evropske komisije za pohodniške poti, verjame, da je sprehod po teh poteh priložnost za samoodkritje.