Ringraziamento congiunto dei sacerdoti giubilati dell'arcidiocesi di Maribor

Vsi ljudje so duhovna bitja. Ni nujno, da smo vsi kristjani ali celo verni, smo pa duhovna bitja. To je bilo glavno poročilo v oddaji *Sledi večnosti*, v kateri je bil gost zlatomašnik Edvard Kovač. Kovač, eden najbolj znanih in priljubljenih katoliških duhovnikov, je bil v tej oddaji predstavljal svojo zgodbo in razmislek o duhovništvu. V svojem intervjuju je poudarjal, da je duhovništvo nekaj, kar je vključuje vsakogar, ne glede na religiozno pripadnost. Poudarjal je, da je človek po naravi duhovno bitje, in da je v vsakem človeku potencial za duhovno raziskavo in razumevanje.

Kovač je rojen v Prlekiji, regiji, kjer so delovali znameniti duhovniki kot je dr. Anton Trstenjak, ki je bil pridigar na njegovi novi maši. V svojem življenju je zapisal, da je bil ministrant v frančiškanski cerkvi v Mariboru, kjer je videl patre, med katerimi so bili mladi idealisti. To je bilo začetek njegove poti k duhovništvu. Rekel je, da je zapisal resnico, resnico je iskal vse življenje, in da je postal na eni strani filozof, na drugi pa duhovnik. V svojem raziskovanju je zanimala francoska filozofija, posebej personalisti, kot je Emmanuel Levinas, ki je bil tema njegove doktorske disertacije. Kovač je menil, da je filozofija služabnica teologije, in da je v Parizu odkril, da je filozofija v Evropi upehala, da je iskala nove pojme in ideje.

Kovač je tudi velik ljubitelj slovenske in francoske književnosti. Menil je, da v njih najde tudi marsikaj filozofskega. V svojem raziskovanju je našel povezave med frančiškanskimi filozofijami srednjega veka, kot je Janez Duns Scotus, in sodobno filozofijo. Ugotovil je, da so mnogi filozofi, kot je Bonaventura, pomenili, da je človek, ki je veren, po naravi duhovnik. V Parizu je srečal tudi poznavalce Heideggerja, ki so opozorili, da so od tega pisca naprej resnice ali same ideje razkrite v literaturi. Levinas je rekel, da ne gre samo za pesništvo, ampak celo Biblija pravi, da je sveto pismo literatura. Kovač je menil, da je čudovit prehod med visoko pesmijo v Bibliji in samo filozofijo.

V drugem izvoru, ki govori o skupni zahvali duhovnikov jubilantov mariborske nadškofije, se zapiše, da je cerkev v Sloveniji vesela in zahvaljuje za letošnje novomašnike in duhovnike jubilante. Na praznik sv. Tomaža, apostola, 3. julija, so se ob oltarju na Slomškovem grobu v mariborski stolni cerkvi skupaj z nadškofom Alojzom Cviklom pri sveti daritvi v zahvalo preprosto in slovesno zbrali duhovniki mariborske nadškofije, ki praznujejo okrogle duhovniške jubileje. Med njimi so bili diamantni Anton Šeruga, zlatomašnik Frančiškan p. Damijan Vračko in Mirko Horvat, srebrnomašnik Tadej Legnar, z dvajset let duhovništva Igor Novak in z deset let križnik Boštjan Kotar. Nadškof je blagoslovil kelih, s katerim bo v nedeljo na novi maši v Slovenskih Konjicah maševal novomašnik Timotej Fijavž Vivod.

Nadškof Cvikl je v svoji pridigi gradil na prebranem evangeliju, prikazanju vstalega Jezusa učencem, ko apostola Tomaža takrat ni bilo med njimi in ko je izpovedal vero. Vloga duhovnikov pri oznanjevanju evangelija in služenju ljudem ter hvaležnosti za duhovniške poklice je bila tema njegovega govora. Spomnil je tudi na pomembne Slomškove obletnice, kot so bili 180 let njegovega škofovskega posvečenja, 165 let od prenosa sedeža škofije v Maribor leta 1859, kar je pomenilo tretjo ustanovitev Lavantinske škofije in združitev 200.000 Slovencev v eno škofijo, 180 let Molitvene zveze za edinost kristjanov (začetek izdajanja Slomškovih Iskric), 100 let od začetka procesa njegove beatifikacije. Del pridige je namenil samim slavljencem, da so kratko spregovorili o prehojeni poti. Kot so dejali, zanje je duhovništvo vir veliko lepega, blagoslova in sreče v delu z ljudmi, hvaležnosti, tudi sad molitve nekoč večje organiziranosti v molitvi za nove duhovne poklice, in hkrati priznanje, da je v življenju in duhovništvu tudi križ.

Duhovniki jubilanti so nadškofu spregovorili tudi o svojih križih. Nadškof Cvikl je v odgovor položil na srce: "Vi ste tisti, ki ste najprej velikodušno odgovorili na Božji klic, sem mu dali na razpolago, da boste njegovi oznanjevalci, oznanjevalci njegovega evangelija. In da se Bog sklanja res k vsakemu človeku ravno preko zakramentov, ki ste jih podeljevali. Veliko lepega ste gotovo doživeli pri spovedih, pa tudi pri vsaki sveti maši. Hvala vam za to vaše pričevanje, za to vaše služenje. Tudi to vaše pričevanje je delo za nove duhovne poklice. Mladi danes, ko gledajo duhovnike, včasih vidijo koga zelo utrujenega, rečejo, tak pa jaz ne bi bil. Če smo veseli, če smo hvaležni za ta dar, tudi, kar na zunaj pokažemo, potem je videti, da biti duhovnik je nekaj lepega, nekaj velikega. In da znamo tudi premagati težke trenutke, kot je prej bilo rečeno, 'vsakega je po malo na tej poti'. Vendar je Gospod tisti, ki ne samo kliče, ampak je tudi tisti, ki ti je v težkem trenutku opora, tisti, ki ti da novih moči in včasih je ravno kriza tista, iz katere izideš močnejši, ker si jo premagal. Je pa res, da je potrebno ravno v molitvi, prej je bilo reč