Študija razkriva, da lahko skrita poškodba DNK odloči, kako dolgo ljudje živijo.

Raziskava je pokazala, da bi postopno kopičenje napak v DNK znotraj celic lahko določilo biološko zgornjo mejo človeškega življenjskega cikla, tudi če bi bili odpravljeni vsi drugi dejavniki staranja.

Ta ocena znatno presega trenutni preverjeni rekord človeške življenjske dobe, ki ga je imela Jeanne Calment, ki je živela 122 let in 164 dni, preden je umrla leta 1997. Študija se začne s priznanjem dolgoletnega prizadevanja človeštva za podaljšanje življenja, sprva z medicinskimi dosežki, ki so zmanjšali zgodnjo smrtnost, pozneje pa z znanstvenimi prizadevanji za upočasnitev biološkega staranja. Vendar pa raziskava poudarja, da tudi če bi znanstveniki uspeli odpraviti večino bolezni, povezanih s starostjo, bi se telo lahko še vedno srečalo z inherentnimi omejitvami, vgrajenimi v celično funkcijo.

Po študiji so somatske mutacije med vsakodnevnimi celičnimi dejavnostmi, kot sta delitev in samo-popravljanje, pomembne. Medtem ko imajo mnoge od teh mutacij zanemarljive učinke, lahko druge vplivajo na normalno celično delovanje, zlasti ko ciljajo na kritične gene, potrebne za preživetje.

Te genske spremembe predstavljajo obliko kopičene informacijske napake v telesu, ki se razlikuje od drugih procesov staranja, ki jih raziskovalci želijo ublažiti ali obrniti.

Na podlagi njihove analize študija predpostavlja, da bi se lahko povprečna življenjska doba giblje od približno 146 do 194 let, s centralno oceno približno 156 let. Ta projekcija predpostavlja, da so vsi drugi pomembni dejavniki, ki prispevajo k staranju, kot so oksidativni stres, zmanjševanje telomerov in mitohondrijska disfunkcija, učinkovito nevtralizirani. V hipotetičnem scenariju, namenjenem izoliranju vpliva mutacij, so raziskovalci najprej odpravili skoraj vse druge vzroke smrti, povezane s staranjem. V teh pogojih je teoretična največja življenjska doba presegla 1.700 let.

Vendar pa je uvedba izgube celic, ki jo povzročajo mutacije, dramatično zmanjšala to oceno, kar ponazarja kompleksno medsebojno delovanje med različnimi biološkimi procesi. Staranje, trdi študija, ne izvira iz enega samega vzroka, temveč je posledica kumulativnih učinkov sprememb na ravni celic, tkiv in organov. Med organi, ki so opredeljeni kot ključne omejitve, se možgani razlikujejo zaradi svoje sestave nevronov, ki se v veliki meri tvorijo v zgodnjem življenju in se redko nadomeščajo.

Te ugotovitve kažejo, da lahko določena tkiva služijo kot omejevalni dejavniki pri določanju končnega trajanja človeškega življenja.