Od plamenov do finega obrezovanja

Michael dela z raztopljenim steklom pri temperaturi, ki doseže približno 1.000 stopinj Celzija, kar je precej več kot pri običajni domači peči ali vroči pijači. Za tega 26-letnega obrtnika je med oblikovanjem, ki se pogosto meri v milimetrih, ključnega pomena natančnost. Opisal je te trenutke kot tiste, ki zahtevajo popolno koncentracijo, in dejal, da je njegova pozornost omejena na samo tri elemente: plamen, steklo in njega samega. Njegova delavnica se nahaja v veliki prodajni sobi v bavarskem gozdu, v nemški regiji, ki je znana po svoji dolgi zgodovini izdelave stekla. Obiskovalci ga lahko opazujejo pri delu neposredno iz proizvodnega območja.

Na njegovi delovni mizi so v predalu urejeno orodja, kot so pincete, škarje in posebni železni kljuki. Odpiranje stekla je obrti, ki seže stoletja nazaj. Starodavne civilizacije v vzhodnem Sredozemlju so najprej uporabljale votle cevi, da so v obliki pihala tekoče steklo. Ko se je rimsko cesarstvo širilo, se je tehnika razširila po vsej Evropi in steklo iz luksuznega predmeta spremenilo v običajen gospodinjski predmet za vrče, skodelice in posode. Temeljno načelo je ostalo nespremenjeno že od antike: steklo se topi v žarečo maso, nato pa se oblikuje s puhanjem ali vlečenjem. To se zgodi v tradicionalnih peči ali v delavnicah, ki uporabljajo plinske gorilnike.

Bavarski gozd ima zaradi lokalnih virov za to trgovino poseben pomen. Območje je bilo zgodovinsko bogato z ognjem in kvarčnim kamnom, ki je bila primarna surovina za proizvodnjo stekla. Od približno 14. stoletja so se družine steklarjev selile skozi gozdove in svoje veščine prenašale skozi generacije. Michael je iz ene takšne družine. Njegov dedek je v prejšnjem stoletju ustanovil posel z mletjem stekla, ki se je razvil v sedanjo atrakcijo, znano kot Glass Village. To območje služi kot proizvodno središče in turistična destinacija, kjer se ustvarja in prodaja umetnost iz stekla. Za začetek svojega dela Michael uporablja posebno vrsto zaščitnih očal.

Ta očala filtrirajo rumeno svetlobo, ki se ustvari, ko se steklo segreje, in mu omogočajo, da gleda naravnost v plamen, ne da bi si poškodoval oči. Za svoje projekte izbira borosilikatno steklo. Ta sorta je znana po svoji robustnosti in odpornosti na toplotni šok, zaradi česar je primerna za laboratorijsko opremo, ognjevzdržne posode in vaze. Druge vrste so limno-soda steklo, izdelano iz kvarcnega peska, soda in apne, ki se običajno uporablja za posode za pitje, in težko kristalno steklo, ki je bilo prej priljubljeno za svečnike. Michael vzame stekleno palico iz posode, ki je nameščena na steno, in sedi pred svoj gorilnik. Ko aktivira napravo, majhen modri plinski plamen strelja iz odprtine.

Različne ročice in ventili na strani mu omogočajo, da prilagodi dobavo gorivega plina in kisika. Z obračanjem različnih številk spremeni značaj plamena. Bolj ko je plamen modrejši, bolj vroč je. Takšne ekstremne temperature so potrebne, da je steklo uporabno. Če se material prehitro ohladi, bo razpadel. Na začetku stekleno palico nežno segreje na nizki temperaturi. Ko se ogreje, poveča temperaturo. Samo središče palice se segreje, oba konca pa ostanejo hladna. Michael z golimi rokami zgrabi steklo in noče nositi zaščitnih rokavic. Pojasnjuje, da mu neposredni stik omogoča, da čuti vsako subtilno spremembo v sestavi materiala.

Obnašanje segrevanega stekla je podobno drugim materialom pod pritiskom, čeprav besedilo ne konča te primerjave. V ločenem kulturnem kontekstu, ki obeležuje 200. obletnico fotografije, se Francija slavi kot rojstni kraj tega medija. Čeprav so nemški, angleški in ameriški pionirji bistveno prispevali k tej tehnologiji, je pri spominu prevladujoča francoska pripoved. Milijarder in zbiratelj umetnin Francois Pinault je v Parizu organiziral razstavo z naslovom Spomnite se me na trgovski borzi. Pinault je v sodelovanju s kustosom Matthieuom Humeryjem uporabil zbirko 8.000 slik za ustvarjanje zgodovinskega pregleda medija.

Nekdanja pariška borza, ki je postala zasebni muzej, gosti instalacije, vključno z velikim delom Barbare Kruger z naslovom Zgodovina solz. Na razstavi je približno 700 eksponatov, pri čemer je pomemben del posvečen ameriškemu fotografu Irvingu Pennu, ki ima posebno dvorano s petersburškim stilom. Kljub temu pa kritiki opozarjajo, da prisotnost fotografov slavnih osebnosti, kot so Avedon, Penn, Helmut Newton in Annie Leibovitz, ustvarja prekomerno količino lepljenih, komercialnih slik. Ti umetniki, znani po tem, da so izpopolnili portrete zvezdnikov in mrtve duše za velike revije, predstavljajo popoln vidik tega medija.

Njihovo delo je v nasprotju s prejšnjimi revolucionarnimi tehnikami, kot so tiste, ki jih je leta 1856 uporabil Gustave Le Gray. Le Gray je posnel morske prizore tako, da je kombiniral ločeno izpostavljene posnetke neba in vode, da bi dosegel pravilno osvetlitev za vsak element, kar je bil tehnični podvig, ki je poudaril zgodnje omejitve in inovacije časov fotografske izpostavljenosti. Popularnost fotografije se je začela med bogatimi posamezniki v 1820-ih, ki so si lahko privoščili drage ročno izdelane aparate in leče. Joseph Nicéphore Niépce je poleti leta 1827 na svojem posestvu blizu Chalon-sur-Saône ure in ure čakal, da bi sončna svetloba odtisnila sliko na ploščo, prekrito z bitumeno.

Rezultat je fotografija Point de vue du Gras, najstarejša ohranjena slika, ki prikazuje sivo-rjave barve sence njegovega dvorišča.