Po mirovni konferenci

Konec novembra 1918 so se med pariško mirovno konferenco zbrali predstavniki različnih narodov, da bi se pogajali o pogojih miru po prvi svetovni vojni. Med njimi so bili delegati Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), vključno z dr. Josipom Mačkovšekom, ki je igral ključno vlogo pri zagovarjanju ozemeljskih zahtevkov.

Prva svetovna vojna je uničila Evropo in propad več imperijev je ustvaril priložnosti za nastanek novih narodnih držav. Za ljudstva nekdanjega avstro-ogrskega cesarstva, zlasti Slovence, je bila vojna boj za neodvisnost in katalizator za nacionalno prebujenje.

Kot rezultat je bilo približno 100.000 Slovencev razseljenih, mnogi so se preselili v osrednjo Slovenijo in druge dele Jugoslavije. Glavno mesto te novoustanovljene države se je premaknilo iz Dunaja v Beograd, ki je bilo takrat razmeroma majhno mesto. Dr. Josip Mačkovšek, eden od glasnejših zagovornikov interesov Kraljevine SHS, je neumorno delal, da bi zagotovil ozemeljske koncesije.

Mačkovšek je kritiziral pomanjkanje odločnega ukrepanja pri zavarovanju meja in predlagal, da bi moral škof oditi v London, namesto da bi ostal v Zagrebu. Kljub tej napetosti je delegaciji uspelo ohraniti kohezijo, saj je Tanović organiziral logistično podporo in pokritost lokalnih medijev v Londonu.

Mačkovšek je med svojim bivanjem obiskal zgodnjo spomladansko razstavo z delom jugoslovanskih umetnikov, vključno z kipi Ivana Meštrovića. Razstava, ki je potekala pred njeno uradno odprtjem, ga je globoko navdušila.

Po skoraj sedmih mesecih v tujini se je Mačkovšek zelo želel vrniti domov. V tem obdobju so se razvile osebne tragedije: njegova mati je umrla v Ljubljani, njegov oče je umrl in rodila se je hči. Poleg tega se je njegov brat, ki je bil v zaporu v Rusiji, vrnil po petih letih odsotnosti. Po vrnitvi se je soočil z upravnimi izzivi, saj se je moral prilagoditi svojemu uradnemu statusu na Ljubljanski magistratu, kjer je ostal pripravnik z mesečno plačo le 125 kronanj.

Kolega Čok je iskal pomoč Vodopivca, da bi poskrbel za Mačkovšekovo vrnitev v Slovenijo kot kurir, s čimer bi pokril potne stroške. Kljub diplomatskim prizadevanjem je bil Mačkovšek nezadovoljen z rezultati pogajanj. Leta 1921 je ob akademskem občinstvu na Univerzi v Ljubljani izrazil hvaležnost za zmago, ki je omogočila ustanovitev Jugoslavije. Poudaril je, da je jadranska obala postala žrtev Antantejeve zmage, vendar mora slovenski narod ostati hvaležen za njihovo osvoboditev.

To sporočilo je postalo ponavljajoča se tema v njegovih predavanjih, ki so oblikovali njegov pogled na položaj slovenske manjšine v okoliških državah.