Dve ženski iz Maribora, Mirjana Mladič in Danijela Sekolovnik Klemenčič, sta se posvetila zagotavljanju tolažbe in podpore posameznikom, ki se soočata s koncem svojega življenja, prek prostovoljnega dela v regionalni pisarni Slovenskega hospičnega društva.
Ta nasvet se je izkazal za neprecenljivega pomena, saj ji je družina ponudila podporo, razumevanje in zagotovilo, da v svojih najtemnejših urah niso sami. Po tem, ko je njen mož umrl, je sama sebi obljubila, da bo nekega dne postala prostovoljka v hospici. To zavezo je držala. Sekolovnik Klemenčič opisuje svojo odločitev, da se pridruži prostovoljcem v hospici, kot eno, ki je zrasla skozi leta. Skupaj z mamo je preživela smrtno bolezen, izgubila sina, sestro, očeta in številne druge bližnje sorodnike.
"Ta del mojega življenja se zdi namenjen za te trenutke", pravi. Obe ženski se spominjata svojih zgodnjih srečanj z umirajočimi bolniki. Mladič ugotavlja, da so jo osebne izgube pripravile na spremljanje bolnih in umiranje. Skozi svojega moža, starše, sestro in prijatelje se je naučila, kako pomembno je, da nekdo umre z dostojanstvom in se ne počuti sam. "Ko doživite smrt ljubljene osebe, dobite priložnost, da se poslovite in zagotovite, da ne trpijo.
Namesto tega pogosto vključujejo strah pred bolečino, izgubo dostojanstva in postajanjem bremena za druge. Obstajajo tudi globlje skrbi, neizrečene besede, nerešena razmerja, neizpolnjene želje in skrbi za tiste, ki so ostali za sabo. "Obstaja veliko stvari, ki jih odložimo za jutri. Ko jih želimo narediti, morda ne bo več dovolj časa", razmišlja Sekolovnik Klemenčič. "Kaj jih pacienti učijo o življenju?" "Življenje je dragoceno darilo", pravi Sekolovnik Klemenčič. "S spremljanjem bolnikov jo nenehno opominja, da so najpomembnejši trenutki tisti, ki jih delimo z ljubljenimi. Med boleznijo vse maske padejo, nepomembne stvari izgubijo pomen in ostane samo bistvo".
"Žal je, da tega ne spoznamo prej. Lahko bi bili veliko srečnejši", dodaja. Ena zgodba še posebej ostaja pri Sekolovnici Klemenčiči, zgodba o njeni materi, ki je trpela za redko, neizlečljivo nevrološko boleznijo. Skoraj dve leti je skrbela za svojo mamo doma, saj se je njena mati zavrnila, da bi se preselila v negovalno ustanovo. "Skoraj sem se naučila brati njene misli in potrebe", pravi. "Čeprav je materino telo postopoma propadlo, so ostali majhni trenutki, njen pogled, solze, ko je poslušala najljubšo pesem, in občutek, da je kljub bolezni še vedno prisotna z njimi".
Spominja se tudi svojega sina, katerega tragična smrt je trajno zaznamovala njeno družino, in svoje sestre, ki je pogumno živela z rakom enajst let. "Vsaka zgodba je pomembna, edinstvena in si zasluži lastno knjigo", pravi. "Ko vstopijo v domove tistih, ki jih obiščejo, se domačini običajno odzovejo z olajšanjem in hvaležnostjo.
★
Ohranimo novice poštene.
ObjectiveNews financirajo bralci in je brez oglasov – pristranskost vam pokažemo, ne skrijemo. Podprite neodvisno novinarstvo za 4 €/mesec.
Postani podpornik
Slovenia
