Po nedavnih poročilih je za zunanjo politiko Evropske unije že dolgo značilna nedoslednost in pomanjkanje koordinacije. Stanje je postalo še bolj razdrobljeno, saj države članice še naprej izvajajo različne strategije, pogosto pa prednost dajejo nacionalnim interesom pred kolektivnim delovanjem. To je privedlo do naraščajočega razočaranja med mednarodnimi partnerji, vključno z Združenimi državami, Rusijo in Kitajsko, ki se znajdejo v razmerju z razpršenim in nepredvidljivim blokom. V zadnjih letih so prizadevanja za združitev zunanje politike EU v veliki meri propadla, kljub ustanovitvi visokega predstavnika za zunanje zadeve in varnostno politiko v skladu z Lizbonsko pogodbo.
Kritiki trdijo, da se to stališče ni prevedlo v dosledno strategijo ali odločno ukrepanje. EU je ostala razdeljena, številne države članice pa delujejo neodvisno ali se bolj tesno povezujejo z zunanjimi silami, kot je NATO ali regionalnimi zavezništvi. Na primer, medtem ko je večina članic EU del Nata, jih je nekaj, kot so Avstrija, Irska, Malta in Ciper, ohranja ločene stališče. Avstrija na primer ohranja formalno nevtralnost, ki je zapisana v svoji ustavi, čeprav sodeluje v programu Partnerstva za mir Nata.
Podobno sta Irska in Malta poudarili nevmešavalno politiko, medtem ko je Ciper še vedno razdeljen med grška in turška ozemlja, kar otežuje njegovo vlogo tako v okviru Nata kot širšega okvira EU.
Ta premik poudarja, kako lahko notranja dinamika vpliva na pristop EU k varnosti in obrambi, kar pogosto spodkopava poskuse po enotni strategiji. Medtem so se diplomatski odnosi med EU in ključnimi globalnimi akterji poslabšali. Ameriški uradniki so po poročilih vse bolj razočarani zaradi nezmožnosti EU, da bi predstavili enotno fronto, raje pa se neposredno ukvarjajo z posameznimi državami članicami.
Kitajski predstavniki so podobno izrazili skeptičnost do diplomatskega sodelovanja EU, saj so ga obravnavali kot sporadično in brez strateške jasnosti. Eden od pomembnih dogodkov je bil, ko je izraelski zunanji minister Gideon Sa'ar nenadoma prekinil odnose z vrhovnim diplomatom EU, Kajo Kallas. V odgovor na to se je komisarka EU za južno Evropo, Dubravka Šuica, srečala s Sa'arjem, da bi obravnavala pomisleke, kar je znak redkega poskusa neposrednega dialoga. Vendar pa takšne geste ostajajo izolirane, saj se širša struktura EU še naprej bori z notranjimi delitvami. Kljub tem izzivom so se pojavila nekatera področja sodelovanja.
EU je dosegla napredek pri razvoju bolj kohezivne varnostne pozicije, zlasti kot odziv na krize, kot sta vojna v Ukrajini in tekoči konflikti na Bližnjem vzhodu. Vendar pa ti napredki niso bili toliko posledica notranje enotnosti kot zunanjega pritiska, saj ima NATO osrednjo vlogo pri oblikovanju obrambnih prednostnih nalog bloka.
Do takrat bo njen vpliv na svetovnem prizorišču verjetno ostal neenakomeren, saj ga bodo oblikovale tako notranje razprtije kot zunanji pritiski.
★
Ohranimo novice poštene.
ObjectiveNews financirajo bralci in je brez oglasov – pristranskost vam pokažemo, ne skrijemo. Podprite neodvisno novinarstvo za 4 €/mesec.
Postani podpornik
Slovenia
