V članku se razpravlja o krizi empatije v slovenskem zdravstvenem sistemu, pri čemer je poudarjena odsotnost med bolniki in zdravstvenimi delavci. V članku je opisana izkušnja čakanja v vrstah na klinikih, kjer se bolniki počutijo prezrte in obravnavane kot zgolj številke, ne pa kot posamezniki. V članku se sklicujejo na akademske opredelitve empatije v medicini, poudarjajo pa pomen razumevanja stališč bolnikov in sporočanja tega razumevanja z namenom pomoči. Vendar pa kritizira praktično uporabo empatije v Sloveniji, kjer osebje pogosto daje prednost učinkovitosti nad sočutjem, kar vodi v dehumanizirajoče okolje. V članku so filozofske vpoglede Edith Stein, ki je empatijo obravnavala kot temeljni akt prepoznavanja subjektivnega sveta druge osebe, v nasprotju s sedanjim stanjem zdravstvenega varstva, kjer diagnoza pogosto zasenčuje človeški element. V članku se dotakne tudi širših družbenih vprašanj, kot je pomanjkanje politične zavezanosti kakovosti oskrbe in prednostna obravnava političnih koristi nad dobrim počutjem bolnika.
Ocena pristranskosti (Progresivno): V članku se vprašanje empatije v slovenskem zdravstvenem varstvu obravnava kot sistemski neuspeh, ki izvira iz političnega zanemarjanja in birokratske neučinkovitosti.






