Naserjev mir sredi zapora
V članku, navedenem v novici *Delo*, se govori o posamezniku, ki je v izraelskem zaporu našel mir. To je Naser, Palestinski, ki je v svojem izkušenju spoznal, kako je človek lahko postane človek, kljub vsemi nečlovečnostim, ki so mu zasledile. Naser je v svojem izkušenju spoznal, da so Mojzes, Jezus in Mohamed učili isto: Ne storite drugemu ničesar, kar ne želite, da bi storili tebi. Ljubit svojega bližnjega kakor samega sebe.
Naser je spoznal, da ni ljubezni brez odpuščanja in ni odpuščanja brez ljubezni. Odpuščanje, ki ga Naser našel v sebi, ne opravičuje zla, ampak človeka osvobodi sovraštva. To odpuščanje ni rezultat okoliščin, temveč njemu navkljub. Martin Luther King ml. je v svoji knjigi *Strength to Love* zapisal, da je odpuščanje trajna drža. Tema ne more pregnati teme, to zmore le svetloba. Sovraštvo ne more pregnati sovraštva, to zmore le ljubezen.
Vsak dan se Naser odloča, ali bo ljubil, ali bo čutil sočutje, ali bo ohranal notranji mir in ali bo odpustil. Vesna Milek, novinarka, ki je zapisala članek, meni, da je Bog sočutje in ljubezen. In ne bo dovolila, da bi ji to vero kdo vzel. Ni bistvo v pripadnosti kateri koli religiji. Bistvo je v spoznavanju lastne človečnosti in v prepoznavanju, da v sebi nosimo tisto najplemenitejše: ljubezen, sočutje, dobroto, spoštovanje in razumevanje. Več je poti, ki vodijo do istega cilja.
Čeprav se včasih zdi, da smo se od tega nepovratno oddaljili, nas Naser spominja, da človečnosti ni mogoče uničiti. Dokler bo človek, bo tudi človečnost. Na svetu je nešteto Naserjev. So kakor rahel dašek vetra, ki zaveje nad razžarjeno zemljo. Morda je to le trenutek, a je neizmerno pomemben. Morda prav zato ob objemu Naserja pritečejo solze. In morda zato tudi bralcu stopijo v oči. Ker je nekaj globoko v nas prepoznalo resnico, da ljubezen, dobrota in sočutje niso nikoli dokončno premagani. Da v človeku obstaja nekaj, česar nobena vojna, nobeno sovraštvo in nobeno nasilje ne morejo uničiti.
Na koncu ostane vprašanje, ki ni namenjeno svetu, temveč vsakemu izmed nas: Ali sem tudi jaz postal človek?
V drugem dokumentu, navedenem v *N1 Slovenija*, se govori o situaciji v Libanonu. V zadnjih treh letih so se dogodki na Bližnjem vzhodu razvijali v smislu spopadov, ki so vplivali tudi na Libanon. V Libanonu so se spopadi odvijali tudi pred tem, kot je bila državljanska vojna leta 1975 do 1990, ki je trajala do leta 1990 in prinasla dolgo obdobje sirske in izraelske okupacije delov Libanona. Izraelska vojska se je umaknila leta 2000, sirska pa leta 2005. Leta 2006 je po napadih Hezbolaha Izrael znova izvedel protinapade in kopensko invazijo ter se še istega leta umaknil iz države.
Libanon se je v zadnjih 50 letih soočal tudi z notranjimi spopadi med različnimi gibanji, političnimi atentati, hudo politično in še hujšo gospodarsko krizo, iz katere se še ni izvil. Profesor Makram Rabah, rojen leta 1981, pravi, da je praktično odraščal v vojni in ne pomni, da bi se v državi sploh kdaj počutil varnega. "Ne zato, ker bi se bal izraelskih bomb, ampak zato, ker me je resnično strah, da me bo ubil Hezbolah. Tako kot je ubil mojega prijatelja Lokmana Slima, ki je bil zelo glasen kritik Hezbolaha," je dejal v posebnem pogovoru za N1.
Rabah meni, da so aktualne razmere že šesti ali sedmi oboroženi konflikt, ki ga je doživel v svoji državi. "Ironično pa je, da je to že četrtič, ko je Hezbolah Libanon potegnil v vojno zgolj zato, da bi zadovoljil interese Irana. Mi umiramo zaman. Umiramo zaradi starega moža, ki se imenuje Ali Hamenej. Z Libanonom nima nobene povezave, razen tega, da trdi, da ščiti šiite," je bil oster.
Libanonski politični komentator in podkaster Ronnie Chatah je dejal, da je varnosti in normalnosti nikoli ni čutil v polnosti, ampak zgolj po koščkih. S temi občutki se je 45-letnik doslej srečal dvakrat. Najprej v 90. letih, v času madridskih pogovorov in dogovora iz Osla. "Ne zaradi temeljnih sprememb, ampak zaradi občutka, da je mir v regiji na obzorju in da se Bližnji vzhod spreminja na bolje," je pojasnil. Drugič je sogovornik občutil normalnost v prvih letih novega tisočletja, ko sta državo zapustili izraelska in sirska vojska. "V zraku je bil takrat občutek vnovičnega prevzemanja države, ki je bila neobvladljiva," je dodal.
Chatah naše kraje pozna. Obiskal jih je po prelomu tisočletja in zato dogajanje v Libanonu primerja z razpadom Jugoslavije. "Ta grozna tragedija se je končala, ne povsem, a v najbolj osnovnem smislu. V Libanonu pa je drugače," je razlagal v premišljenem tonu in si občasno gladil brke in brado. "Ko obiščeš Slovenijo, ne razmišljaš o vojni, ampak o miru," je nadaljeval svojo primerjavo. "Libanon bi moral biti kot Slovenija, pa ni. Smo kot Bosna in Hercegovina, tako močno ujeti v času, da je država vedno manj prepoznavna," je dodal. Za razliko od razpada Jugoslavije po njegovih besedah na Bližnjem vzhodu ni rešilne bilke, ki bi končala vojno v Libanonu. "Mogoče ima Evropa več sreče," je pristavil.
Slovenia
