V članku se razpravlja o naraščajočem nezaupanju v institucije med državljani, pri čemer kot primer uporablja primer Gospića. Kritikira težnjo opozicijskih strank, da širijo pripoved, da "ni nihče več verjame v institucije", trdijoč, da to ustvarja lažen občutek pooblastila, medtem ko spodkopava zaupanje v državne institucije. Članek poudarja, da je kritika institucionalnih neuspehov veljavna, vendar je popolno nezaupanje v njihovo legitimnost nevarno in kontraproduktivno.
Ocena pristranskosti (Progresivno): V članku je vprašanje institucionalnega nezaupanja postavljeno kot kritika političnih nasprotnikov, ki izkoriščajo javno frustracijo za ideološke koristi.






