Članek obravnava Stanfordov zaporniški eksperiment, ki ga je leta 1971 izvedel psiholog Philip Zimbardo, in katerega cilj je bil raziskati, ali zlo izvira iz narave ali vzgoje. 24 študentov je bilo naključno dodeljenih vlog stražarjev ali zapornikov, v nekaj dneh pa je okolje privedlo do krutega vedenja, ki je razkrilo, kako lahko navadni ljudje storijo grozodejstva pod zatiralnimi sistemi. Eksperiment je bil po šestih dneh ustavljen zaradi etičnih pomislekov, Zimbardo pa je kasneje razmislil o svoji vlogi znanstvenika in človeka. Njegova žena Christina Maslach je odigrala ključno vlogo pri zaustavitvi eksperimenta. Zimbardo je to izkušnjo preoblikoval v vplivna dela, kot sta "Luciferjev učinek" in "Banalnost junaštva", pri čemer je poudaril, da junaštvo ni rezervirano za izjemne posameznike, ampak je dostopno vsakom, ki se odloči za moralno delovanje.
Ocena pristranskosti (Sredina): Čeprav članek obravnava psihološke poskuse in njihove posledice za razumevanje človeškega vedenja, ne zavzema jasnega ideološkega stališča.



