V članku se razpravlja o stanovanjski krizi v Sloveniji, pri čemer trdi, da problem presega nezadostne gradbene ali upravne ovire. Trdi, da je Slovenija postopoma izgubila svojo organizacijsko zmogljivost, kar je privedlo do neuspeha institucionalnega spomina in razpada reproduktivnih mehanizmov. Avtor analizira zgodovinske podatke in mednarodne primerjave, ki kažejo, da je ideja o popolnoma svobodni trgu, ki je vsemogočen, mit. V članku predlaga prehod od pasivne državne intervencije na trgu na sistematično organizirani, institucionalni model za dolgoročno financiranje stanovanj.
Ocena pristranskosti (Sredina): Članek predstavlja analitično perspektivo institucionalnih neuspehov in predlaga politične rešitve, ne da bi odkrito zagovarjal katero koli politično ideologijo.




