Kje si bil pa ti leta 1991?

Branko Cestnik, predsodek manj in znan pesnik, je v nedeljski oddaji *Spoznanje več* predstavil svoje razmislek o državni zgodovini Slovenije, zlasti o pomenu osamosvojitve v vlogi poguma v sodobni družbi. Njegova govorilna predstavitev, ki je bila v središču tematskega dneva državnosti, je zelo zanimiva, ker združuje filozofsko razmišljanje o državi, politiki in identiteti. Cestnik je poudaril, da je osamosvojitev ena od največjih zgodovinskih dosežkov Slovencev, ki je omogočila nastanek modernega državnega subjektivnega zavestnega stanja. Po njegovem mnenju je pogum ljudi leta 1991 bil temelj za nastajanje države, in da je ta pogum še vedno pomemben za sodobno družbo.

Cestnik je izrazil zaskrbljenost glede sedanjega stanja političnega sistema, kjer politika v mnogih primerih postaja predstava, namesto da služi skupnemu dobru. Njegov zgled je bil v smeri papeža Pavla VI., ki je dejal, da je politika ena najvišjih oblik ljubezni do bližnjega. Cestnik je zato pozval politiko, da bi imeli državni čut, kot je opisal arhitekt Antoni Gaudi najprej ljubezen, nato tehnika. V svojem govoru je poudaril, da mora biti politika zasnovana na ljubezni, ne samo na tehnologiji ali ideologiji.

Zažel je poslušalcem, naj ohranijo ponos na svojo domovino, negujejo pogum, delavnost in medsebojno povezanost ter ne dovolijo, da bi im politični pripiri zasenčili praznovanje države. "Naj ne izgine pogum", je rekel, "pogum mora ostati, pogum je uvod v ostale kreposti. Potem, naj ne izgine delavnost. Slovenec kot pridna mravljica ne sme biti utruden, mora videti svoje delo in mora biti nagrajen za svoje delo. Mora živeti v miru, lepi, dostojni državi, ker sem ponosen, ker plačuje davke".

V tem času je Cestnik spomnil tudi na nekaj drugih tem, kot so papežev obisk v Španiji, prihodnost Cerkve do tragedij z slovenskimi duhovniki ter svetovno prvenstvo v nogometu.

Drugi vir, *Primorske novice*, je predstavil drugo perspektivo. V članku se govori o vprašanju, ki ga vplivni politični akterji postavljajo: "Kje si bil leta 1991?" Kljub temu, se to vprašanje zdi zelo popolnoma nepomembno, je bilo poudarjeno kot simptom slovenske politike. V članku se navdihne, da je to vprašanje nekakšna metoda diskreditacije, ki jo uporablja politični sistem, da bi izključil tiste, ki niso politično aktivni.

Članek opominja, da je osamosvojitev ena največjih zgodovinskih dosežkov Slovenije, vendar je v zadnjih letih postala politični fetiš. Njegova kritika je usmerjena proti političnim elitam, ki so zgodovino uporabili kot orodje za uriniranje med seboj. Kljub temu, da je osamosvojitev bila pomembna za nastanek države, je v zadnjih desetletjih postala politični instrument, ki se uporablja za razpravo o pravem mestu, pravem jarku v drugih zgodovinskih interpretacijah.

V članku je tudi poudarjeno, da politika ne odloča več o tem, kaj mladi v resnici mislijo o mladih. Na dan vpijejo, da na dan mladi svet stoji, naslednji dan ko jim mlada ženska v obraz nad srednjo paravijo, da mladi nimajo pojma, ker niso doživeli osamosvojitve. To je zelo problematično, ker se mlada generacija ne zaposluje več v političnem procesu, ker se politika ne zanima zanje.

Tudi v članku je poudarjeno, da je vprašanje "kdo je bil izvoljen leta 1991?" nekakšna metoda diskreditacije, ki jo uporablja politični sistem, da bi izključil tiste, ki niso politično aktivni.

V skladu s tem v članku opominja, da je osamosvojitev ena največjih zgodovinskih dosežkov Slovenije, vendar je v zadnjih letih postala politični fetiš. Njegova kritika je usmerjena proti političnim elitam, ki so zgodovino uporabili kot orodje za uriniranje med seboj. Kljub temu, da je osamosvojitev bila pomembna za nastanek države, je v zadnjih desetletjih postala politični instrument, ki se uporablja za razprave o pravem mestu, pravem jarku v drugih zgodovinskih interpretacijah.

V zaključku se poudarja, da je vprašanje "kdo je bil izvoljen leta 1991?" nekakšna metoda diskreditacije, ki jo uporablja politični sistem, da bi izključil tiste, ki niso politično aktivni.