Bojan Cvjetićanin, frontman slovenske glasbene skupine Joker Out, je nedavno izrazil zrelo in odgovorno razmerje do ljubezni in partnerskih odnosov v intervjuju, ki je bil objavljen v podkastu Seansa s Tajo. Po svojih besedah je ljubezen in sreča v odnosu nekaj, kar ne moremo iskati izključno v drugem človeku, temveč moramo tudi sami biti pripravljeni za to, da zmoremo vzdržati odnos. Cvjetićanin je poudaril, da je ljubezen kompleksen proces, ki vključuje ne samo iskanje prave osebe, temveč tudi sposobnost, kako se s tem človekom soočimo in kakšen odnos zgradimo skupaj.
Cvjetićanin je poudaril, da se človek lahko večkrat zaljubi, vendar to še ne pomeni, da je vsakič srečal pravo osebo. Po njegovem mnenju je ključno, da se v trenutku, ko srečamo pravo osebo, zavedemo, da moramo biti tudi mi pravi za odnos. Ljubezen, po njegovih besedah, ni odvisna le od tiste osobe, temveč tudi od naše sposobnosti, kako jo vzdržujemo in kako jo razvijamo skupaj z drugim človekom. "To, da določeni ljudje niso več prisotni v tvojem življenju, je za večino dokaz, da pač bili pravi. Ampak vsaj zase lahko rečem, da tudi jaz nisem bil pravi. Ne le za nje, tudi za odnos," je poudaril Cvjetićanin.
Besede Cvjetićanina so vzbudile razmislek o tem, ali v ljubezni sploh obstajata krivec in žrtev. Namesto da bi iskal krivce za razhode, meni, da je bolj smiselno razmisliti o tem, koliko smo sami prispevali k temu, da odnos ni uspel. Partnerski odnosi, po njegovem mnenju, niso preizkus tega, kako močno znaš ljubiti, temveč koliko znaš sobivati z drugim človekom. "Partnerski odnos je ultra kompleksen. V odnosu moraš znati praktično vse elemente svojega obstoja sokreirati še z nekom. Prav zato se ne strinjam s pogosto izrečeno mislijo, da je za srečno ljubezen potrebna predvsem sreča."
Cvjetićanin je poudaril, da sreča igra manjšo vlogo, kot ji jo običajno pripisujemo. Sreča je lahko to, da si srečal osebo, s katero bi lahko imel srečno ljubezen. Sreča je bil ta trenutek, ko sta se srečala. Mogoče se tudi zato reče, da se srečaš. Vse, kar se zgodi po tem, pa ni več stvar usode ali sreče, ampak stvar dveh ljudi.
Besede Cvjetićanina so spominjale mnoge na njegovo preteklo zvezo z Džejlo Ramović, ki je kasneje našla srečo z njegovim glasbenim kolegom Jakovom Jozinovićem. Čeprav Cvjetićanin ni izrecno povedal, da govori o tem obdobju, je s priznanjem, da tudi sam nekoč "ni bil pravi za odnos", pokazal precejšnjo mero samorefleksije. Zato se ob njegovem razmišljanju nehote porodi vprašanje, ali v ljubezni sploh lahko iščemo krivca ali žrtev.
Začetek zveze je pogosto popolnoma optimističen. Partnerja si obljubita, da bosta drug drugemu največja opora. Potem pa pride do sprememb. En od partnerjev napreduje v službi, začne obiskovati terapijo, našel novo življenjsko strast ali preprosto dozorel. Namesto veselja se med vami neopazno naselila napetost, ki ju ne znate pojasniti. Ne zato, ker bi se nehala imati rada, ampak ker se je nekaj med vami spremenilo.
Ameriški strokovnjaki za partnerske odnose, dr. Mark B. Borg ml. in Haruna Miyamoto-Borg, opozarjata, da se zveze začnejo krhati, ko en od partnerjev osebnostno ali karierno "zraste". Sprememba enega partnerja ni nikoli samo enostranska. Predstavljajte si par, ki že leta živi mirno in usklajeno življenje. Dobro se poznata, poznata navade drug drugega in njun vsakdan ima prijeten ritem. Nato eden od partnerjev dobi priložnost, ki mu spremeni življenjsko perspektivo. Nova služba, pomemben projekt, dodatno izobraževanje ali celo terapija odprejo nova poznanstva, nove ambicije in drugačen pogled na prihodnost.
Drugi partner ga iskreno podpira. Veseli se njegovih uspehov in mu želi vse dobro. Toda sčasoma začne opažati občutek, ki ga težko ubesedi. Ne gre za ljubosumje. Tudi ne za nezaupanje. Nekje globoko se začne spraševati, ali je v partnerjevem novem svetu zanjo ali zanj sploh še enako mesto kot nekoč.
Težava ni partnerjeva rast, ampak občutek izgubljenosti. Po besedah strokovnjakov osebna rast sama po sebi skoraj nikoli ni razlog za težave v odnosu. Zaplet nastane, ker partnerja isti dogodek doživljata povsem različno. Za enega sprememba pomeni novo priložnost, navdušenje in razvoj. Za drugega pa lahko pomeni negotovost, izgubo ustaljenega ritma in strah, da počasi izginja iz partnerjeve prihodnosti.
Številni pari začnejo prepirati o povsem vsakdanjih stvareh, o urnikih, službenih obveznostih ali prostem času. V resnici pa se pod temi očitki skriva nekaj veliko globljega: vprašanje, ali še vedno gradita skupno prihodnost ali pa eden od njiju že ustvarja življenje, v katerega naj bi se drugi le še vklopil in prilagodil partnerjevim ciljem.
Strah, ki se začne govoriti namesto nas, je pogosto izražen kritikami, dvomi o partnerjevih odločitvah ali se pritoževati nad novimi obveznostmi. Drugi partner pa te pripombe razume kot nerazumevanje ali pomanjkanje podpore. Tako se oba znajdeta v začaranem krogu. Eden se počuti zapostavljenega, drugi nerazumljenega, čeprav si v resnici želita isto: ohraniti odnos.
Čas je za iskren pogovor. Po mnenju ameriškega terapevtskega para je prvi korak k rešitvi ta, da partnerja prenehata razpravljati zgolj o zunanjih okolišč
Slovenia
