Otrok potrebuje dva starša in en dom. To je izjava, ki jo je izrecil eden izmed dečkov v vrtcu, ko je bila svetovalna delavka vprašala, kje imajo svoj dom. Njegov odgovor – "Nimam ga. Malo sem pri očetu, malo pri mamici" – je zrcalil izkušnjo številnih otrok, katerih starši so se razšli. Izkustvo ločitve ni samo posledica razpadanja partnerstva, temveč tudi spremembe celotnega življenja za obeh staršev in najbolj ranljivega člana družine – otroka.
Ločitve so del vsakega segmenta družbe in v Sloveniji se vsako leto sooči z njimi več tisoč družin. Za starše pomeni izgubo partnerskega odnosa, preoblikovanje identitete in gradnjo novega življenja. Pogosto so spremljane tudi finančne težave, iskanje novih bivališč in prilagajanje spremenjenim okoliščinam. V središču vseh teh sprememb pa ostaja otrok, ki se sooča z največjim pretresom v svojem življenju.
Za otroka je ločitev običajno ena največjih sprememb, ki jo doživi. Svet, ki je bil do tedaj samoumeven, se nenadoma spremeni. Družina, dom in vsakdanji ritmov dobijo novo obliko. Še predšolski otroci zaznavajo, da se je v njihovem svetu zgodilo nekaj pomembnega. Čeprav ne razumejo vseh okoliščin, čutijo negotovost in spremembe. Zato je v tem obdobju še posebej pomembno, da ohranijo občutek varnosti in stabilnosti.
Pri odločanju o varstvu in vzgoji sodišča izhajajo iz načela največje koristi otroka. Pomemben cilj je ohranitev odnosa z obema staršema, zato se vse pogosteje uveljavlja deljeno skrbništvo. Takšna ureditev ima številne prednosti, saj otroku omogoča reden stik z obema staršema in ohranjanje pomembnih čustvenih vezi. Raziskave kažejo, da je za otrokov razvoj praviloma koristno, če po ločitvi ne izgubi odnosa z enim od staršev.
Toda otrokove koristi ni mogoče meriti zgolj s količino časa, ki ga preživi pri posameznem staršu. Razvojna psihologija opozarja, da otrok potrebuje tudi stabilnost in predvidljivost. Otroci se lažje razvijajo v okolju, kjer vedo, kaj lahko pričakujejo, kjer imajo ustaljene navade in kjer se počutijo varni. Prav zato je vprašanje doma veliko več kot vprašanje strehe nad glavo.
Ko odrasli govorimo o domu, pogosto mislimo na naslov ali nepremičnino. Otrok pa dom doživlja drugače. Zanj je to prostor, kjer so njegove stvari, njegove navade in ljudje, ki jim zaupa. Tam nastajajo spomini, vsakodnevni rituali in občutek pripadnosti. Otrok se ne naveže zgolj na ljudi, ampak tudi na prostor. Njegova soba, najljubše igrače, knjižna polica, pot do šole ali vrtca in znani obrazi v okolici postanejo del njegovega občutka varnosti.
Teorija navezanosti poudarja, da otrok potrebuje varno bazo, iz katere lahko raziskuje svet. Ta varna baza je najprej oseba, običajno starš, vendar je tesno povezana tudi z okoljem. Kadar otrok nima jasnega občutka, kam pripada, ali kadar ima občutek, da je vedno le na obisku, lahko to vpliva na njegovo doživljanje varnosti in stabilnosti.
Razlike se pogosto pokažejo tudi v šoli. Vsako gospodinjstvo ima svoja pravila, pričakovanja in vsakodnevne navade. Čeprav so razlike med staršemi nekaj običajnega, mora otrok ob nenehnem prehajanju pogosto prilagajati svoje vedenje različnim okoljem. Učitelji zato opažajo, da so nekateri otroci v nekem obdobju bolj zbrani in pripravljeni na delo, v drugem pa utrujeni ali manj organizirani. Takšna nihanja niso nujno posledica pomanjkanja sposobnosti, ampak tudi posledica prilagajanja različnim življenjskim okoliščinam.
Za otroka je dom prostor, kjer so njegove stvari, njegove navade in ljudje, ki jim zaupa. Tam nastajajo spomini, vsakodnevni rituali in občutek pripadnosti. Življenje v dveh svetovih lahko za nekatere otroke ustvari občutek, da so nenehno na poti in da nikjer niso povsem doma. Mnogi otroci po ločitvi redno prenašajo oblačila, šolske potrebščine, športno opremo in druge osebne predmete med dvema gospodinjstvoma. Takšno življenje lahko pri nekaterih ustvarja občutek, da so nenehno na poti in da nikjer niso povsem doma.
Občutek doma za otroka je zelo subjektiven in osredotočen na konkretnih elementih, ki jih vključuje v svojo vsakdanjo rutino. To pomeni, da je za otroka dom ne samo fizični prostor, temveč tudi emocionalna podpora, ki jo nudita starši in okolje. Tudi če sta starša ločena, je za otroka pomembno, da ima oba in da se oba ukvarjata z njim. V tem smislu je dom za otroka tudi prostor, kjer se počuti varno, ne glede na to, kje se trenutno nahaja.
★
Keep the news honest.
ObjectiveNews is reader-funded and ad-free — we show you the bias instead of hiding it. Support independent journalism for €5/month.
Become a Supporter