The monument to the communist Kozel and the first party cell has no place in the front of the school!

Na vhodu v Osnovno šolo Dob pri Domžalah se zjutraj pričakuje marmorna plošča, posvečena prejšnjemu komunistu Martinu Koželju. To je bilo zapisano na omrežju X podjetniku in vplivnežu Janu Macarolu, ki se zdi, da je ta spomenik in njegova povezava z prvo partijsko celico v koči Koželja nekaj, kar ne more biti na pročelju šole. Macarolov zapis je postal vir širše debate, ker je poudarjal, da je to spomenik ideologije, ki je državo zaklenila v eno barvo in povzročila več žrtev po vsem svetu.

Plošča, ki je posvečena Koželju, je bila postavljena ob 40-letnici Komunistične partije Slovenije leta 1977. Njeno obstoj na vhodu šole je zelo kontroverzan, ker se zdi, da je spomin na ideologijo, ki je imela zelo negativno konotacijo po vsem Zahodu. Macarol meni, da je treba zgodovinske plošče in preživete koncepte menjati hitreje, kot dotrajano pohištvo, ki ga nihče ne upa zavreči. V svojem sporočilu je tudi nasprotoval novemu šolskemu ministru Borutu Ronćeviču, ki je napovedal, da bo morala pred vsako šolo viseti slovenska zastava. Macarol je dejal, da spomenik prve partijske celice nima kaj delati na pročelju šole leta 2026.

Debata se kaže, da je povezana z večjo politično in družbeno tematiko. Na primer, v dokumentu "Koncept sovražnika ali koncept bližnjega?" se opisuje, kako nacionalizmi in velike ideologije drugega in drugačnega ovirajo ter tudi likvidirajo. Komunizem je razvil koncept sovražnika, ki je med totalitarizmi za seboj pustil tudi največ žrtev. Po tem konceptu naj bi se boljšo družbo ustvarilo z onemogočanjem ali z eliminacijo drugačnih. Z neprestanim identificiranjem sovražnika, ki ga praviloma spremljata laž in moraliziranje, se Partija legitimira kot avantgarda in rešiteljica. Pri tem je moralno tisto, kar služi Partiji.

V dokumentu se tudi omenja, kako je trajalo čiščenje sovražnikov v času Lenina in Stalina. Za milijone, ki so bili deportirani v delovna taborišča, je za vedno izginila sled. Svojci ne bodo nikoli izvedeli, kje so končali. Seveda so trdo metodo prevzele tudi druge komunistične države. Ta dokument poudarja, kako je koncept sovražnika vključen v politično in družbene strukture, ki so vključevali zlorabo ideologije za cilje, ki so se razlikovale od dejanskih potreb ljudi.

Takšna debata se kaže, da je povezana z večjo politično in družbeno tematiko. Na primer, v dokumentu se opisuje, kako je komunizem razvil koncept sovražnika, ki je med totalitarizmi za seboj pustil tudi največ žrtev. Po tem konceptu naj bi se boljšo družbo ustvarilo z onemogočanjem ali z eliminacijo drugačnih. Z neprestanim identificiranjem sovražnika, ki ga praviloma spremljata laž in moraliziranje, se Partija legitimira kot avantgarda in rešiteljica. Pri tem je moralno tisto, kar služi Partiji.

V dokumentu se tudi omenja, kako je trajalo čiščenje sovražnikov v času Lenina in Stalina. Za milijone, ki so bili deportirani v delovna taborišča, je za vedno izginila sled. Svojci ne bodo nikoli izvedeli, kje so končali. Seveda so trdo metodo prevzele tudi druge komunistične države. Ta dokument poudarja, kako je koncept sovražnika vključen v politično in družbene strukture, ki so vključevali zlorabo ideologije za cilje, ki so se razlikovale od dejanskih potreb ljudi.

Takšna debata se kaže, da je povezana z večjo politično in družbeno tematiko. Na primer, v dokumentu se opisuje, kako je komunizem razvil koncept sovražnika, ki je med totalitarizmi za seboj pustil tudi največ žrtev. Po tem konceptu naj bi se boljšo družbo ustvarilo z onemogočanjem ali z eliminacijo drugačnih. Z neprestanim identificiranjem sovražnika, ki ga praviloma spremljata laž in moraliziranje, se Partija legitimira kot avantgarda in rešiteljica. Pri tem je moralno tisto, kar služi Partiji.