Where were you in 1991?

Branko Cestnik, predsodek manj in znan pesnik, je v nedeljski oddaji *Spoznanje več* predstavil svoje razmislek o državni zgodovini Slovenije, zlasti o pomenu osamosvojitve in vlogi poguma v sodobnem društvu. Njegova govorilna predstavitev, ki je bila v centru tematskega dneva državnosti, je zelo zanimiva, ker združuje filozofsko razmišljanje o državi, politiki in identiteti. Cestnik je poudarjal, da je osamosvojitev ena največjih zgodovinskih dosežkov Slovencev, ki je omogočila nastanek modernega državnega subjektivnega zavestnega stanja. Po njegovem mnenju je pogum ljudi leta 1991 bil temelj za nastajanje države, in da je ta pogum še vedno pomemben za sodobno družbo.

Cestnik je izrazil zaskrbljenost glede trenutnega stanja političnega sistema, kjer politika v mnogih primerih postaja predstava, namesto služenje skupnemu dobremu. Njegova misel je bila v smeri papeža Pavla VI., ki je dejal, da je politika ena najvišjih oblik ljubezni do bližnjega. Cestnik je zato pozval politike, da bi imeli državni čut, kot ga je opisal arhitekt Antoni Gaudi – najprej ljubezen, potem tehnika. V svojem govoru je poudarjal, da mora politika biti zasnovana na ljubezni, ne pa samo na tehnologiji ali ideologiji.

Zaželel je poslušalcem, naj ohranijo ponos na svojo domovino, negujejo pogum, delavnost in medsebojno povezanost ter ne dovolijo, da bi im politični prepiri zasenčili praznovanje države. "Naj ne izgine pogum," je dejal, "pogum mora ostati, pogum je uvod v ostale kreposti. Potem, naj ne izgine delavnost. Slovenec se kot pridna mravljica ne sme utrudit, mora verjeti v svoje delo in mora biti nagrajen za svoje delo. Mora živeti v mirni, lepi, dostojni državi, ker je pridna, ker plačuje davke."

V oddaji je Cestnik tudi spomnil na nekaj drugih tem, kot so papežev obisk v Španiji, prihodnost Cerkve do tragedij med slovenskimi duhovniki ter svetovno prvenstvo v nogometu. Kljub temu je njegova glavna poročila bila v smeri zgodovinskega zapisovanja in političnega dogovora.

Drugo izvor, *Primorske novice*, je predstavil drugo perspektivo. V članku se govori o vprašanju, ki ga vplivni politični akteri postavljajo: "Kje si bil pa ti leta 1991?" Kljub temu, da je to vprašanje zdelo zelo popolnoma nepomembno, je bilo poudarjeno kot simptomatiko slovenske politike. V članku se navdihne, da je to vprašanje nekakšna metoda diskreditacije, ki jo uporablja politični sistem, da bi izključil tiste, ki niso politično aktivni.

Članek opominja, da je osamosvojitev ena največjih zgodovinskih dosežkov Slovenije, vendar je v zadnjih letih postala politični fetiš. Njegova kritika je usmerjena proti političnim eliti, ki so zgodovino uporabljali kot orodje za uriniranje med seboj. Kljub temu, da je osamosvojitev bila pomembna za nastanek države, je v zadnjih desetletjih postala politični instrument, ki se uporablja za razprave o pravem mestu, pravem jarku in drugih zgodovinskih interpretacijah.

V članku se tudi poudarja, da se politika ne more odločiti, kaj si pravzaprav misli o mladih. En dan vpijejo, da na mladih svet stoji, naslednji dan – ko jim mladina v obraz uperi sredinca – pa rjovijo, da mladi nimajo pojma, ker niso doživeli osamosvojitve. To je zelo problematično, ker se mlada generacija ne more zaposoditi v političnem procesu, ker se politika ne zanima za njih.

Tudi v članku se poudarja, da je vprašanje "kje si bil pa ti leta 1991?" nekakšna metoda diskreditacije, ki jo uporablja politični sistem, da bi izključil tiste, ki niso politično aktiven. To je zelo zlorabno, ker se taki vprašanja uporabljajo za izključevanje ljudi, ki niso vključeni v politični proces.

V skladu s tem se v članku opominja, da je osamosvojitev ena največjih zgodovinskih dosežkov Slovenije, vendar je v zadnjih letih postala politični fetiš. Njegova kritika je usmerjena proti političnim eliti, ki so zgodovino uporabljali kot orodje za uriniranje med seboj. Kljub temu, da je osamosvojitev bila pomembna za nastanek države, je v zadnjih desetletjih postala politični instrument, ki se uporablja za razprave o pravem mestu, pravem jarku in drugih zgodovinskih interpretacijah.

V sklepku se poudarja, da je vprašanje "kje si bil pa ti leta 1991?" nekakšna metoda diskreditacije, ki jo uporablja politični sistem, da bi izključil tiste, ki niso politično aktiven. To je zelo zlorabno, ker se taki vprašanja uporabljajo za izključevanje ljudi, ki niso vključeni v politični proces.