Danes se odpira najslajša razstava v Mariboru, obiskovalce pa čaka tudi prav posebno presenečenje

Sladoled, ki ga pozna vsak Mariborčan, ima zgodovino, ki seže v preteklost, in njegova zgodba je zelo povezana z identiteto mesta. Sladoledarna Lastovka, znana po svojem unikatnem okusu in tradiciji, je del mestečke kulturne dediščine. Njeno zgodba se začenja v letu 1923, ko je družina Demiri prišla v Slovenijo iz Makedonije. Praded Šerife Demirija je zaradi ljubezni zapustil domačino, in tako je začela družina z delom v sladoledarstvu. Najprej so se zaposlili v Črni na Koroškem in Slovenj Gradcu, nato pa so se v Mariboru usposobili za prodajo sladoleda. Leta 1969 so začeli prodajati točen sladoled z zgolj enim avtomatom na Trgu svobode. Kepice so prišle v mode okoli leta 1987, kar je pomenilo novo dobo za sladoledarstvo v mestu.

Leta 1974 so zamenjali lokacijo in odprli kiosk v Smetanovi ulici, kjer je ena izmed Lastovk tudi danes. Ta lokacija je postala legendarna – K67, oblikovalca Saše J. Mächtiga. Ime Lastovka je izbran leta 1976, ko je njegov oče Jahja Demiri prejel svetovanje od prijatelja. "Lastovka pomeni pomlad, toplo vreme," pravi Šerifa Demirija. Nova lokacija je postal priljubljeno zbirališče dijakov in študentov, ob sobotah pa so se radi ustavili tudi obiskovalci nekoč precej bolj obiskane mariborske tržnice. To je bilo čas, ko je Lastovka postala nekaj več kot samo trgovina – postala je del kulture in tradicije mesta.

Šerifa Demirija se spominja svojega prvega delovnega dne, ki je bil prav v soboto. Bil je 14-letni, ko so ga "vrgli v vodo" in namerno pustili samega v kiosku. Zaplaval je, prodajal kepico za kepico in se hitro znašel med šestimi okusi: vaniljo, čokolado, lešnikom, borovnico, jagodo in limono. "Enostavno ni bilo drugega, kot da se naučiš. Mine te strah, panika, ni bilo druge variante, kot da pridno delam. A so stranke to razumele," se spominja. "Tega dne ne bom nikoli pozabil." Kot enega najbolj neprijetnih dogodkov mu je v spominu ostala nezgoda, ko so kepice sladoleda še pomaknili v stopljeno čokolado. Pravi, da sta mu takrat obe kepici padli iz korneta v posodo s čokolado, ki je pljusknila po gospodu, oblečenem v obleko s kravato. "To je bilo nekaj najhujšega, kar se mi je zgodilo v karieri," razlaga Demiri.

Sladoledarna Lastovka pod tem imenom deluje že od leta 1976. Danes v sladoledarni na Trgu revolucije vsak dan s pomočjo dveh sodobnih avtomatov meša 25 okusov. Petnajst do dvajset minut je potrebnih, da se napolni ena banjica. "Vse je ročno delano, nič ni robotizirano," pravi Demiri, ki tako okoli šest ur vsako jutro nameni pripravi ponudbe. Posel najbolje deluje, če gre za družinsko podjetje, razlaga in doda, da nikakor ni tako enostaven, kot je morda videti navzven. Vodenje sladoledarne je od očeta prevzel leta 1999, tega, da bi v poletnem času odšel na dopust, pa si nikakor ne more privoščiti. "Na dopust gremo, ko končamo sezono. Med njo ne bi šlo, saj si nenehno z mislimi tukaj. Morda se pokvari kak stroj, pa je treba hitro reagirati." Prav glede serviserjev pravi, da je danes precej drugače, saj so nekoč ti prišli na lokacijo in so lahko stare stroje na licu mesta popravili, sodobne pa je treba dostaviti k njim v servisne delavnice. "Problem je prevažati te 300 kilogramov težke stroje," izpostavlja Demiri.

Ob 50. obletnici Lastovke so v Trafiki, muzeju ob Glavnem mostu, odprli razstavo o zgodbi priljubljene mariborske sladoledarne. Trafika stoji tik ob sladoledarni Lastovka ob Glavnem mostu. Dokumentarno razstavo si lahko ogledate predvidoma do konca poletja. Vsak obiskovalec je na odprtju prejel kuponček za brezplačno kepico sladoleda, vrhunec pa predstavlja originalni starinski stroj, s katerim so pri Lastovki pred petdesetimi leti mešali sladolede. "Stroj smo čuvali, očetu pa ga je odstopil prijatelj iz Avstrije, ki se je tudi ukv..."

Danes se odpira najslajša razstava v Mariboru, obiskovalce pa čaka tudi prav posebno presenečenje. Otvoritev razstave z naslovom "50 let sladkih spominov: Zgodba mariborske Lastovke" bo v petek, 3. julija 2026, ob 16.00, razstava pa bo na ogled celo poletje. Poklon "najboljšemu sosedu" in lokalni skupnosti. Autor in kustos razstave Jan Malec nam je ob tej priložnosti razložil, da je ideja o demokratiziranem muzeju zrasla pred dobrimi šestimi leti iz upora lokalne skupnosti proti privatizaciji stavbe. Danes okoli 90 odstotkov tamkajšnjih razstav nastane prav iz zgodb občanov in drugih obiskovalcev. In veliko obiskovalcev se pri njih ustavi ravno zaradi njihovega najbližjega soseda – sladoledarne Lastovka. " Prav Lastovka je pred leti sponzorirala obnovo naše Trafike in tako že vsa leta sodelujemo. Tudi sam obiskovalce redno pošiljam na najboljši sladoled k sosedu, tako da imamo res prijeten odnos in se mi zdi, da je ta razstava nastala kot en 'hvala' njim," razloži Malec. Razstava bo sicer ponudila zanimiv preplet fotografij, predmetov in zgodovinskih dejstev. "Deloma bodo fotografije, deloma informacije o mestu, nekaj malega pa bo tudi predmetov. Imamo recimo kapo, staro 20 let in prvi avtomat za sladoled. V bistvu bo to zgodovinska in hkrati dokumentarna razstava," nam razkrije kustos. Od enega avtomata za točen sladoled do uspešnega družinskega podjetja. Tradicije te družine je sicer daljša od 50 let, saj njene korenine izvir